Blog

07
Jun

Zakonca Perko o štirih poslednjih stvareh

Zakonca Perko  o štirih poslednjih stvareh
Verena in Andrej sta živahna zakonca, starša, ki skušata stati ob strani svojim odraslim otrokom in stara starša 6 vnukom. Verena je strokovnjak za arheologijo, rada poučuje in vidi poslanstvo v tem, da se bori prosti barbarski brezbrižnosti ljudi do dediščine, ki izginja; sicer pa zelo rada pripoveduje pravljice in zgodbe o preteklosti. Andrej že 20 let nadaljuje poslanstvo, ki ga je začel Janez Rugelj, a zase pove da se vidi kot majhnega pomočnika ljudem, ki prihajajo k njemu. Mnogi v njegovi terapevtski skupnosti najdejo pot nazaj k Bogu. Z njima sem se pogovarjala o njunem pogledu na smrt, sodbo, nebesa, pekel. 

Zakaj se vama zdi pomembno, da imamo razčiščen odnos do teh štirih poslednjih reči; ki so: smrt, sodba, nebesa, pekel? 

A: Kdo pa pravi, da imamo razčiščen odnos do teh skrivnosti (smeh). Kdo ga sploh ima?
V: Z vsakim dnem, ko se pomikamo proti prehodu v večnost, postajajo to ne 4 poslednje, ampak 4 najpomembnejše stvari.
A: Kristjani to verjamemo, a težko sprejemamo, saj je v nekem smislu proti človeškemu razumu. Svojega obstoja, življenja in smrti ne moremo razumeti. Starejši kot sem, bolj globoko se ukvarjam s temi vprašanji in bolj je v meni živo notranje vedenje, da ne odhajam v nič; da po smrti še nekaj je. Kako pa bo to zgledalo, to pa ve samo Bog. Predstave o tem so lahko človeške, ne morejo pa biti realne oziroma božje.

V: Vedno gledam tudi z arheološkega vidika…. Pokop, žalovanje, obredje ob grobu, spominjanje, povezovanje z mrtvimi najdemo čisto v vseh človeških kulturah. To priča, da vse civilizacije vedo, da s smrtjo ni vsega konec. Kristjani imamo prednost pri tem zaradi velikonočnega oznanila in bi se morali zavedati, da smo priviligirani. .  

Zahodna kultura je s tem, ko je odrezala smrt izgubila življenje. Kriza zahodne civilizacije se kaže točno v tem, da doživlja smisel in vrhunec v hedonizmu tostranskega življenja. S takim razmišljanjem presekamo nit za nazaj in predvsem za naprej. Ne zanima nas, kaj bo ostalo za nami, kaj bo ostalo našim otrokom. Temeljna vprašanja so: kam gremo, kam smo poslani, koliko smo odgovorni.        

A: To so temeljna vprašanja že od začetka človeške zgodovine. Človek je vedno iskal in zlo, ki je prisotno, nas vseskozi skuša odvrniti od Svetega. Umetnost je prepustiti Sveto v naše življenje, da se potem zlo umika. To je naša življenjska naloga.   

Kar se tiče smrti… Temeljna človekova stiska je vedenje, da bomo umrli. Zato današnji svet, ki temelji na hedonizmu, izrinja smrt iz zavesti človeka (kult mladosti, ljudje ne morejo več sprejeti staranja, zato tako številne pomlajevalne operacije), je ne sprejema in se tako odtujuje od samega sebe. Temeljna nezrelost človeka je, da ne zna in ne zmore sprejeti realnosti svoje starosti in odhajanja. 

Vidva lepo sprejemata starost. Kje in kako se pogled na štiri poslednje reči odraža v vajinem življenju?

V: Vsak dan se bolj zavedam, da sem bližje prehodu v večno življenje. To doživljam v trenutkih Božje bližine, torej v molitvi, v kontemplaciji, tudi v naravi. Umiranje  jemljem kot nekaj naravnega, kar je smiselno vtkano v življenje. Dolgo sem iskala, a šele s sprejetjem vere so v meni izginili temeljni strahovi, ker sem tam našla odgovore. Prepričana sem, da bo tudi po smrti vse prav in da gre znanje z nami. V človeku je gotovost, da je smiselno vse, kar se tiče življenja in s tem tudi smrti. Zakaj bi si sicer 85 letna gospa na mojih predavanjih vse zvesto zapisovala v zvezek? Nobeden ne bi delal nekaj takega, če bi vedel, da bo s smrtjo vse propadlo. 

A: Ko so bili otroci mlajši, je bilo življenje zaradi obveznosti zelo razpršeno in se nisem poglabljal toliko v temeljna bivanjska vprašanja. Z leti se pojavlja vedno večja potreba po duhovnih vajah, po stiku z Bogom, po molitvi. Tudi ko tečem, molim. To je postalo moja navada, moja potreba; ko sem bi mlajši mi kaj takega sploh ni prišlo na misel.  

V: Molitev je plamen, ki odpira, to je naše orodje, ki veča zavest, gotovost. Pojdite pogledat p. Pija, kako mirno, nebeško in spokojno spi v San Giovanni Rotondo, pa ne boste več dvomili v posmrtno življenje.

A: Nedavno sva tja povabila prijatelja, ki se sicer imata za ateista. Ob ohranjenem truplu p. Pija, njegovem miru, ljudeh, ki so padali na kolena pred njim in čudovitih Rupnikovih mozaikih v kapeli, sta preprosto obnemela. Bog nam vedno ponuja roko, od nas je odvisno, ali ga bomo slišali ali ne. In na starost to človek bolj sliši (smeh)

 »Če hočete resnično gledati duha smrti, odprite na stežaj srce telesu življenja. Kajti življenje in smrt sta eno, tako kot sta eno reka in ocean.« Tako razmišlja o smrti Kahil Gibran v knjigi Prerok. In vendar nas smrt in že njena bližina vedno znova pretresata. Zakaj se po vašem mnenju to dogaja?
A: Kot sem že na začetku omenil, je strah pred smrtjo temeljno prisoten v človeku, in na drugi strani  je v naravi človeka prisoten tudi  gon  po življenju. Normalno je, da strah pride, kajti čeprav verujem, ne vem v kaj vstopam po smrti in samo Bog ve, kako bom doživljal svojo zadnjo uro. Bolj kot razmišljam, molim in čutim stik z Božjim in svetim, bolj sem pomirjen s tem, da bom umrl. Otroci so odrasli, svoje osnovne starševske naloge sem opravil in hvaležno sprejemam vsak dan, ker vem, da mi je podarjen. Trudim se ponižno sprejemati to, kar bo prišlo, čeprav si želim živeti še dolgo – kar je popolnoma človeško. Upam, da bom znal vero, upanje in zaupanje obdržati, ko bodo prišli težki trenutki. Takrat se pokaže iz kakšnega testa je človek.  Zdaj, ko mi je dobro, to ni problem.  Vsak dan je treba prositi  Božje milosti za lahko smrt.  

V: Smrt je bila vedno del življenja, del kulture; danes to ne velja več. V Branici, kjer sem rasla, je bil smrt največji dogodek. Celo noč se je molilo in pilo, ljudje so si pripovedovali kje in kako je strašilo… Umirajoči je bil vedno v stiku z bližnjimi. 

G. Andrej Perko, iz oddaje za Življenje na radiu Ognjišče sem razbrala, da ste tudi vi nekaj časa hodili po poti umiranja in smrti zaradi alkoholizma. Kaj je bil tisti ključni trenutek, da ste se znova oprijeli Življenja?
A: Žena mi je postavila ultimat in takoj sem se odločil za zdravljenje, saj sem se zavedal svojega alkoholizma in svoje nemoči. Izbrala sva dr. Janeza Ruglja, ki je bil vrhunski terapevt in po njegovi zaslugi sva postala to, kar sva. To, da sem se odločil za zdravljenje, doživljam kot milost, saj je znano, da samo 10% alkoholikov izbere  to pot. Ni pa dovolj, da bi se zanašal samo na Božjo milost. Človeško gledano je treba marsikaj spremeniti v življenju, potrebno je garanje, disciplina, red. Dr. Rugelj je večkrat  povedal, da nama je uspelo, ker sva prišla zgodaj, ker sva bila mlada in ker sva verovala.  

Ga. Verena Perko, za vas si predstavljam, da ste takrat doživljali pekel. Kako razumete to besedo? Kako ste našli pot iz pekla v novo življenje?
V: Neka ločnica med dobrim in zlom mora biti. Že v času življenja doživimo del pekla, če ločnico prestopimo. Še vedno študiram debelo knjigo o holokavstu. To je bil pekel. Sprašujem se, kam so šli ti ljudje, ki so zavestno povzročali grozovito trpljenje nedolžnim npr. po II. Svetovni vojni, v balkanskih vojnah.. 

Verjamem v nebesa in onostranstvo. Pot iz pekla v novo življenje sem našla v molitvi na kolenih v kateri sem prepoznala, da je potrebno stopiti na pot zdravljenja. Ko je mož pil, sem čutila bližino smrti, čutila sem da izginjam skupaj z mojimi majhnimi otroki. Karkoli sem naredila, nič ni pomagalo. Ta občutek je bil grozen. Verjamem, da tako hudo kot je bilo ne more več biti. V Navalu kraškega besa sem razmišljala, kako bi moža pokončala z ekonom loncem. To je bil zame alarm. 

Zakonca Perko, kaj pričakujeta, da se bo zgodilo, ko se bosta razodela Jezus Kristus ob njegovem drugem prihodu? Sta kdaj razmišljala o sodbi?
A: Sodba je osebnem doživljanju človeka, tudi meni, oddaljena. Nekoč se bo sicer zgodila, vendar ta nekoč prestavljamo nekam v prihodnost …
V: Upam, da ne bo prehuda. Saj je že dovolj, ko človek pogleda vase. Koliko stvari je bilo slabih, hudih? Preprosti ljudje so se zavedali, da bo ob koncu vsak moral dati odgovor za svoja dejanja. Velika tolažba je, da vemo, da bo Gospod pravičen. Prav je, da se zavedamo svoje majhnosti in umrljivosti in da je vse stvar Milosti in ne sijajnega razuma, znanja ali akademskega naslova.

»Vsi se bomo namreč morali pojaviti pred Kristusovim sodnim stolom, da bo vsak prejel plačilo za to, kar je v zemeljskem življenju delal, dobro ali slabo.« (2 kor 5,10). »Ne sodite torej  pred časom, preden pride Gospod, ki bo tudi osvetlil, kar je skrito v temi in razkril namene src. Kako vidva razumeta te Pavlove besede? Kako odzvanjajo v vajinem življenju? 

A: Že papež Frančišek je rekel, kdo sem jaz, da bi sodil; soditi drugim je tako mamljivo, kajti potem sebe doživljamo kot boljše, dobre, brez napak in greha.
V: Ves čas vrta po človeku parkelj: »Daj, daj, drugi so slabi, neumni, grdi, puhasti; samo jaz ne…. Taki smo…
A: To je človeški napuh. Tudi Kristus govori o iveri v očesu brata. Svojih napak ne vidimo,  a   zlahka sodimo druge ljudi; sebe pa malo manj. To je opozorilo Pavla na naravo človeka, ki je takšna kot je. Za druge vemo, kaj bi morali popraviti; zase manj.
Ljudje imamo navadno slepo pego, ko ocenjujemo sebe, lastna dejanja. Tudi na terapijo prihajajo ljudje, ki bi v stiski želeli urejati drug drugega v stilu: Ko se bo npr. moj mož lepše obnašal do mene, bo krasno na svetu. In njihova pričakovanja so pogosto povsem nerealna.
V: Pekel na Zemlji pa izhaja točno od tega, ko se zdi tako človeško, da kažemo na napake pri drugih in vidimo predvsem njihove slabosti ter ne prepoznamo več Božjega v drugem. To je prav satansko. Saj vemo, kako so potekali udbovski in fašistični procesi. Obdolžijo te nečesa in potem ti očitajo točno tisto, kar so sami namerno počeli. Žide so npr,. preganjali, ker naj bi ogrožali Nemce.   

Pa se vrnimo k sodbi. Marko Rijavec je zapisal: »Ja, navkljub vsemu nepričakovanemu in vsemu, na kar sploh nimam vpliva, svoje mesto pred Božjo sodbo poiščem kar sam. Ne izbira mi ga nihče drug kakor moja svoboda. In to je mesto, na katerega se postavljam že ta trenutek. Ali sem na strani dobrega ali zlega, pravičnega ali krivičnega, si izbiram že danes, z vsako besedo, z vsako odločitvijo, z vsakim dejanjem….« Kako komentirate njegovo razmišljanje?

A: Bog se nam ne vsiljuje. Vedno je tam. Od nas je odvisno ali se bomo v svoji svobodi odločali zanj ali proti. Bog daje človeku svobodo, da se odloča in iz tega izhaja silna odgovornost za življenjske izbire.  Zaradi te svobode imamo vse zasluge, če delamo dobro in nosimo vso krivdo, če delamo slabo. Pri tem se ne moremo izgovarjati na starše, vzgojitelje, obrambne mehanizme…
V: Vsak trenutek, vedno znova je potrebno sprejemati odločitve, se spraševati. Samemu človeku je to težko. Bližnji, npr. mož, te lahko opozori na neumnosti, ki jih počenjaš. Takrat imaš možnost, da se zamisliš nad svojimi dejanji in jih lahko tudi spremeniš.
A: Kaj je bistvo življenja? Je to vse materialno, kar imamo, naredimo? Ne, smisel je v tem, ali bomo prišli k Bogu ali ne. Človeka odrešuje, da napravi tisto, kar mora, da izpolni svoje življenjske naloge in tudi uresniči vse talente, ki mu jih je Bog podaril.

V: Ti so lahko tudi v tem, koliko znamo prisluhniti sočloveku, videti stisko drugega, mu pomagati, povedati... Za nas Slovence je sploh tipično, da smo tiho, če pa že spregovorimo, potem se oglasimo tako kot se spodobi desnemu ali levemu; rdečemu , plavemu ali zelenemu. Morali bi reči, kaj je dobro in kaj ne; ne glede na to, kdo to reče. Pomemben je ravno tisti kritični glas tako v šoli, v službi, v stranki…. Če se z nečim ne strinjamo ali pa če se strinjamo, je to potrebno povedati. Tako pa drvimo sprti in nepovezani do konca. Temu se reče barbarska indiferentnost. Karkoli se že počne, se ne izrečemo, nas ne briga, upamo, da bo to storil nekdo drug namesto nas.  Večina ne pride na volitve, se ne izreka…Tu se vidi splošna otopelost, ki pa se nam Kristjanom ne spodobi. Vsak dan znova se je treba izrekati v prid dobrega. 

Pa preidimo od sodbe k nebesom. »Nebesa pripovedujejo o  Božji slavi. Nebesni svod sporoča o delu Njegovih rok.« Tako je zapisal psalmist. Kaj so za vaju nebesa?  Kaj si predstavljata pod tem pojmom? 

V: Ste že šli kdaj skozi jesenski gozd, ko vzhaja sonce, ko se dvigajo megle in pojejo ptički – to je nebeško. Sama doživljam nebesa v galerijah ob slikah, ob drevesih in ob živalih, z otroki.  

A: Nebesa si predstavljam vrhunsko doživetje. To sem doživel nekajkrat v hribih, ko sem se zlil v eno z naravo.  To je tisti aha efekt. Verjetno so nebesa nekaj takega.

V: Nedavno sva šla z možem v muzej Viktorja Frankla in on trdi: »Življenje je toliko globoko in vredno, kolikor je globok trenutek.« Frankl govori o smislu trenutka.  Če se vsak trenutek uspemo vsaj malo zavedati svoje minljivosti in neskončnosti, milosti in dobrote in po drugi strani svoje majhnosti,  je to že veliko.

Urša Černivec (članek je bil objavljen v Naši družini, novembra 2017)