Kdo sem?

Pripravim: besedila, članki, intervjuji, novinarstvo, osebnosti, reportaže, revije, priloge, teksti, raziskovanje, ustvarjanje, spletne strani, novičke ...

Samostojna novinarka, Urša Černivec

Urša Černivec, žena, mamica,

univ.dipl. ekon.,

z večletnimi novinarskimi in uredniškimi izkušnjami

 

Zrasla sem na mali kmetiji, kjer je bilo zelo nazorno, da brez setve ni žetve. Zame je bilo pletje plevela zelo dolgočasno opravilo, zato sem se rada zatekla h knjigam. Uživala sem, ko sem z glavnimi junaki lahko vstopala v svetove, ki so mi bili nedosegljivi. Moje življenje se je povsem spremenilo s prihodom v Ljubljano, ko sem zavohala svobodo. Takrat sem se prvič soočila s tem, da je potrebno načrtovati, ker sicer zmanjka časa za dobro pripravo na izpite.

 

Dodatna znanja sem pridobivala v glasbeni šoli, na tečaju retorike, na programu spopolnjevanja učiteljev in organizatorjev izobraževanja ter programu usposabljanja in svetovanja osebni karierni načrt, v dveletni šoli pri  Meti Tavčar in na njenih delavnicah za izboljšanje partnerskih odnosov, na delavnici Projektni management in poti do dela in zaposlitve, na  seminarjih Družina in življenje, na tečajih komunikacije v Londonu (Access to power),  na andragoški poletni šoli na temo medosebnih odnosov in sporazumevanja, v šoli rahločutnega starševstva. Veliko sem se naučila tudi kot članica različnih skupin (Design your life, skupina za mamice pri Katarini Kompan Erzar ter pri Andreji Poljanec, Domačice, Blagor ženskam, duhovne vaje v vsakdanjem življenju, zakonska skupina, pevski zbor…).

Ko sem skupaj z drugimi prostovoljci v muzeju na prostem na Švedskem prvič v življenju dolbla leseno žlico iz veje, se mi je zdelo, da tega dela ne bom nikoli dokončala. To sem povedala na glas in vodja skupine me je takole opogumil: »Lesene žlice zagotovo ne boš končala samo, če v tem trenutku odnehaš. Če vztrajaš bo izdelek slej ko prej viden.« Večkrat se spomnim te izkušnje.

Dobri dve leti sem urejala časopis za begunce in čudila sem se, kako to, da so nekateri lahko začeli znova, drugi pa so se vdali malodušju. Prepoznala sem, da je bila to stvar odločitve. Že v Mojzesovi knjigi beremo: »Predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod, tako da ljubiš GOSPODA, svojega Boga, poslušaš njegov glas in se ga držiš.« Če ne boste izbirali vi, bodo za vas to storili drugi, a ni rečeno, da bo to skladno z vašim poslanstvom.

 

To, da se da, da je mogoče uspeti, je tudi glavno sporočilo večine mojih člankov ( objavila sem jih preko 200). Kot novinarka sem srečala zelo veliko izpolnjenih ljudi, ki so me obogatili s svojimi življenjskimi zgodbami. Po srečanju z njimi je navdušenje nad njihovim uspehom še nekaj časa trajalo. Podobno je bilo po obisku dobrih predavanj. Če hočeš zaplavati, je potrebno skočiti vodo. Zaman je zgolj debatirati o tem na kopnem in zgolj opazovati druge plavalce. Tega sem se deloma naučila ob otrocih, ki jim je bilo potrebno zamenjati plenico, dati jesti, jih peljati na sprehod, pa če se mi je to dalo ali pa ne. Želela sem biti rahločutna mamica, a kaj kmalu spoznala, da je pogoj zato, da sem najprej rahločutna do sebe, da se vidim kot dragoceno, spoštovano in ljubljeno.

To, da morajo biti stvari narejene v vnaprej postavljenih rokih sem se naučila tudi z delom pri nemški založbi Verlag Dashofer. 3 leta sem bila vodja produktov in morala sem spremljati vse faze od zamisli do izvedbe priročnikov. Od leta 2010 hodim po samostojni poti. Glavna prednost in hkrati past te svobode je to, da sama lahko določim, kdaj bom delala. Dokler nisem imela postavljenih prioritet, mi je vedno zmanjkovalo časa za tisto, kar je v življenju najpomembnejše.

 

Če moj oče ne bi zaradi kapi nepričakovano umrl poln sanj in načrtov, bi verjetno za vedno ostala v vlogi opazovalke življenja. Sedela bi na tribuni in opazovala igro drugih ter upala, da bo enkrat le prišel moj čas. Tako pa sem čutila močan klic, da spregovorim o življenjskih prioritetah, ki jih je nujno potrebno postaviti, če želimo opravljati svoje poslanstvo. Vsem privoščim, da bi jih spoznali in zaživeli ter da ne bi zamudili svojega življenja. Zato sem lani začela in letos nadaljujem s ciklom delavnic, kjer smo odkrivali prioritete, ki izhajajo iz poslanstva vsake žene in mamice in se trudili po njih živeti. Vabljeni k prijavi vsi tisti, ki še iščete svoje poslanstvo, ki večerni čas porabite tako, da tuhtate, s čim bi sploh začeli, ko otroci končno zaspijo; ki vam zmanjkuje časa in energije, da bi živeli svoje poslanstvo….

 

Svetu, pa tudi ožji družini,  lahko damo samo tisto, kar smo. Ko je moja mama zbolela za rakom, sem s težkim srcem opazovala, kako je, ko se svet zoži na bolniško posteljo, ko se človek ne more več zamotiti z delom, ko je odvisen od drugih. Takrat je ogromno časa za premlevanje spominov, za zahvaljevanje in končno, da damo odgovor Bogu, kako smo živeli nam podarjeno življenje. Naši starši so živeli kot so veseli in znali, mi pa imamo ogromno možnosti tudi zato, da ozavestimo, kaj je zares bistveno.

 

Toplo vabljene na cikel delavnic v Ljubljani!

 

Pošljite povpraševanje! >>