Iz poglavja Področje ženskosti so me močno nagovorile sledeče misli. Naj nagovorijo tudi vas:

 »Vsako deklico doživi najprej njena mati, ki vnese vanjo svoje lastne občutke sebe oziroma svoje ženskosti. Hčerkino telo je žensko telo in to v materi nujno obuja njeno lastno žensko telo, a tudi njen odnos z lasno materjo – žensko, zato jo globinsko zelo pretresa.«

»Postavljanje mej in sposobnost ločevanja sta dva važna vidika zdrave intimnosti.«

»Sebi lahko postanemo mama, ki smo si jo želele, se zasipamo z ljubeznijo…«

»Ponižan preplašen in nesamostojen oče seveda ne more biti učitelj ženskega dostojanstva.«

»Medtem ko je mati ključna za intimno, osebno občutenje sebe, je oče ključen za vse, kar mislimo, da drugi vidijo, ko nas gledajo kot žensko za doživljanje socialne ocene in vrednosti na odru sveta. »

»Toda ženskosti ni mogoče kar tako uničiti. Lahko je potlačena, skrita, zanikana ali pohabljena, lahko se umakne zelo globoko, a obstaja in žilavo išče pot, da bi se uresničila.«

»Ženska rabi veliko druženja s svojimi notranjimi silami, da ji postanejo znane, domače, da se jim nauči zaupati, in da ji postane lastna ženskost vodilo, vir moči in vsestranske rodovitnosti.«

 Zakaj je pomembno, da mamica tudi v poporodnem obdobju poglablja vero? Kako si lahko mamica v tem obdobju pomaga s krščansko duhovnostjo, da jo bo ta napojila, ji vlila novih moči, da bo delovala mirno in bo v globljem stiku s seboj? O tem smo se pogovarjali s sestro Meto Potočnik, zakonsko in družinsko terapevtko.

Med drugim je izpostavila naslednje: »Mama, ki rodi otroka, je na neki način kakor Bog, saj je božja sodelavka pri stvarjenju in oblikovanju novega človeka, to je del njene podobnosti z Bogu.« Stik z Bogom ne ohranjamo samo pri maši, z molitvijo rožnega venca, poglabljanjem v Sveto pismo…, ampak tudi tako, da Bogu sproti zaupamo svoje uspehe in neuspehe, želje in potrebe. Mama lahko večkrat na dan prosi Boga, naj jo blagoslovi, naj ji podeli njegov mir; kliče lahko božje usmiljenje in se v vsem zahvaljuje Bogu. Jezusu lahko enostavno pove: »Glej, čutim se zapuščena, pridi sem in me potolaži.« ali »Glej, zbujajo se mi taki spomini iz otroštva, ker mene nikoli ni nihče tako lepo objel, me pobožal po laseh in potolažil…« Na ta način lahko Bog zdravi mamo in očeta. Ob lastnem otroku se namreč lahko oba spomnita, česa v svojem otroštvu nista prejela. Treba je sprejeti resničnost tako kot je in od tam klicati božje usmiljenje, čeprav vemo, da je Bog že tam. Mama lahko preprosto reče: »Glej, Jezus, zdaj doživljam to, kar si ti doživel in želim te posnemati«.To lahko počne ves dan v času, ki ga posveča različnim opravilom: med dojenjem, uspavanjem otroka, pomivanjem posode, zlaganjem perila… Lahko ponavlja vrstico iz Svetega pisma, ki jo najbolj nagovarja; npr. kakor otrok v naročju svoje matere, tako se moje srce umiri v tebi (Ps 131)… in se ob tem zaveda, da je tudi sama v naročju Boga, in da tam lahko najde mir. Bogu lahko preprosto pripoveduje o otroku ali o sebi, to kar doživlja, kar se v njej prebuja. Otroka lahko tudi samo gleda in se ob tem spominja, da je tudi sama v božji navzočnosti. V situacijah, ko ne zna ravnati, lahko prosi Jezusa, naj ji pomaga, da bo našla pravo besedo, da bo prav reagirala… Več o tem lahko preberete v decembrski Naši družini.

»Zavedanje lastnega kraljestva daje ženski moč in mirnost.«

 »Biti zrel pomeni tudi postati materinski do sebe.« 

 »Veliko žensk prestane težavne razmere, ker se globoko v sebi zavedajo svojega dostojanstva.«

»Ne« drugim pa lahko hkrati pomeni »da« samemu sebi. Ta »da« zrcali, kaj v sebi želim spoštovati in zavarovati in kaj potem pričakujem tudi od drugih.«

 »Razvoj poteka vedno prek umiranja in vnovičnega nastajanja. Kdor hoče ostati živ, se mora spreminjati.«

 »Želim proslavljati svoje življenje in to počnem vsak dan.«

 »Kolikor smo blizu sebi, toliko se lahko približamo tudi drugim.«

 »Biti ljubeč pomeni tudi imeti potrpljenje – v njem je zaupanje v razvoj.«

 »Pomembno je, da se zmerjaj znova ustavimo, da prisluhnemo sebi: kaj je zdaj potrebno, kaj je znak tisto dobro, kar moramo narediti.«

 »Umetnost daje notranjo svobodo in krila lastni duši.« 

 »Umetniško izražanje je vedno tudi zdravilni proces.« 

»Potrebno je veliko zaupanja, da ne zatajimo svoje edinstvenosti, tudi kadar se zdi okolici tuja.«

»Humor nam omogoča, da v zavoženem položaju zazveni še nekaj druga plat, ki je lahko za vse osvobajajoča.«

Rubrika MI SE IMAMO RADI:

Urša Černivec že več let piše kakovostne članke za Našo družino. Zanima jo vse tisto, kar je v svetu dobrega, in rada približuje bralcem posameznike, ki s svojim delovanjem, bolj ali manj opazno, spreminjajo svet na bolje. V letu 2010 je pisala o etičnih vprašanjih v poklicih. Rubrika je bila med bralci dobro sprejeta.

Urša Černivec, kot zunanja sodelavka (novinarka) piše za spletni portal SLONEP.net od avgusta 2009 dalje. Do danes je za portal napisala večje število člankov, ki so dosegali zahtevano kakovost, v nekaterih primerih pa so jo presegali. Izkazala se je na področju intervjujev. Za vsak pogovor se temeljito pripravi, sogovorniku pa zna postaviti za javnost zanimiva vprašanja. Delo opravlja samostojno, potrebuje le natančna navodila.

Z Uršo Černivec smo pri reviji Podjetnik pričeli sodelovati v letu 2010. Vsebinsko je reviji prinesla sveže ideje in poglede, proč od vsakodnevnih afer, ki so jih običajno drugi novinarji spregledali ali se jim niso zdeli dovolj pomembni.